Samoikonografija v lesu | Kratek življenjepis

Samoikonografija v lesu

Svet se v človeku prikazuje v podobah (ikona), ki jih iščemo in opisujemo (grafija), tako verjetno lažje luščimo neskončne razsežnosti obstajanja in si jih prilaščamo v svoj mali duhovni svet. Čeravno živimo v desetletju gojenja likovnega brezobličja kot abstraktne in strokovne vrednote oblike, oživlja vstajojoči duh klasike, da niti ne omenjam zloveščih senc grabežljivih čarovnic v laičnem svetu otroškega strahu, ki ga povzročajo nedolžne vrbe v svetlobi polne lune. Prisotnosti oblik - podob torej ne gre zaničevati niti poveličevati, kakor sta se celo poigravala s skritimi dvoumnimi podobami Proslula Josepho Arcimboldus in Escher.

Kipar Peter Vene se vseskozi ukvarja s podobami v lesu. Iskal jih je v najdenih koreninah, rogovilah - umetno ustvarjal v lipovem plohu - in sedaj v drevesnih lupinah vrbe in topola, premore izredno tenkočutnost do samih naravnih materialov lesa, kamna in železa. Pozna jih, kot bi živel v sožitju z njimi; misli in orodjari z lesom, ker pozna “njegovo logiko”, naravo, značaj, kar predstavlja tudi bistvo kiparjenja kot umetnosti in veščine.

Širom naše dežele je izbral ostarele, izvotlene, od zoba časa in narave zgarane samotce vrb in topolov, jih lastnoročno požagal, razžagal, in jih na kubike v paletah zvozil na svoje. Videl sem to metamorfozo naravne forme vive v kiparjevo impresivno skladovnico živih oblik, kar pomeni prvo stopnico sizifovega dela v stvarjenju teh kipov. Čistil jih je, lupil, bezal zemljo iz njih, odstranjeval strohnelo in dajal sušiti, da bi iz njih nastajale kiparske podobe, posode ail pohištvo. S pravo kovaško veščino si je mojstrsko sam izdelal dleta, belače, kopače in priročno orodje iz krogelnih ležajev in koles žlezniških vagonov, ki jim ni para, niso serijski, in so že male kiparske mojstrovine zaradi svoje arhaične taktilnosti plemenitosti oblik.

Izbira lupine, kose le - teh, minimalno posega vanje, dokler ne zaživijo v človeških podobah, ki jih ponekod dokončno zbrusi, zgladi do puhlih izboklin, vršičkov. Odkriva in poudarja na človeka spomijajoče, antopomorfne oblike - dostikrat v slikarskem smislu dveh razsežnosti, zaustavljenega pogleda na obrisu, konturi kipa. V zadnjem času pa ustvarja polnokrvne, na novi svet spominjajoče, organomorfne oblike, ki same živijo v zares obdelanih vseh treh razsežnostih. Odkril je pravo kiparsko vboklo - izboklo obliko, kakor je funkcionirala kot material v živem svetu in ponovno živi svoje kiparsko življenje, odražajoč in spominjajoč lepoto raznih oblik organizmov in vegetacije, kot bi prisluhnil kiparski govorici prečiščene oblike Constantina Brancusija ali Oskarja Kogoja. Občutek za obliko dopolnjuje ljudi z občutkom za snov, ki jo pusti odžagano, odlomljeno ali pa jo izpelje po svoje. Ponekod jo zgladi ali zbrazda lice in pusti gladki tek debla, zgoščine grbavosti ali kodravosti korenin neobarvane naravne površine, da zapolni veliko kiparsko obliko in se spogleduje s človeško in lesno anatomijo.

Alojz Konec, prof.

Kratek življenjepis

Peter Vene, rojen 13. Septembra 1943 v majhni vasi Bučka blizu Sevnice. Je tretji otrok očeta kovača ter matere, ki je skrbela za kmetijo, odlična pa je tudi bila v šivanju.

Po končani srednji šoli je postal elektroinštalater in se s tem preživljal veliko let. Skulpture je pričel izdelovati še kot otrok in njegova spretnost je z leti rasla. Prvič se je širši javnosti predstavil leta 1966 na razstavi mladih amaterskih umetnikov. Leta 1969 je prejel prvo nagrado za svoje delo na razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani.

Od leta 1988 je umetnost postala njegov poklic, smisel življenja, razmišljanja in izražanja čustev. Za svoje unikatne izdelke izbira več sto let stara izvotlena debla in koreninske dele vrb ter lip. Išče in najde jih širom po Sloveniji in na Hrvaškem, jih lastoročno očisti in pripravi na sušenje, ki traja od 5 do 9 let. Iz ostarelih, izvotlenih, od časa in narave grobo oblikovanih debel in korenin, ustvarja kiparske podobe - skulpture, posode in unikatno pohištvo.

Vsako leto ima 6 do 8 razstav po vsej Sloveniji (nekatere samostojne, druge skupaj z drugimi umetniki). Za otroke vseh starosti in odrasle pa je najzanimivejša njegova umetniško-kiparska delavnica, ki jo je že trikrat vodil na Pungrtu v Kranju. Tam lahko spoznajo lepote in značilnosti tudi do 400 let starega lesa.

Med ljubitelji, poznavalci in zbiralci umetnosti ter unikatnih skulptur in skulpturalnega pohištva postajajo njegova dela vedno bolj priljubljena in cenjena, pogosto uporabljana tudi kot darila v poslovnem svetu doma ter v tujini.

Do sedaj je imel več kot 80 razstav po Sloveniji, na Hrvaškem in jeseni leta 2000 tudi na Nizozemskem, na katero je še posebej ponosen, saj je po ocenah kritikov ter obiskovalcev odlično uspela. Njegove skulpture so tudi v Italiji, Avstriji, Veliki Britaniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Švedskem, Norveškem, v Švici,...

Na vrh